Z razvojem računalništva so se pocenili tudi digitalni fotoaparati. Cenovno so dostopni praktično vsakomur. V zadnjem času so še posebej privlačni različni modeli kompaktnih fotoaparatov najrazličnejših proizvajalcev. Ravno v tem pa je tudi težava. Stopimo v trgovino in v množici različnih modelov se res izgubimo tako, da nas največkrat pri nakupu vodi le cena. V tem prispevku se ne nameravamo dotikati cen različnih modelov, niti ne želimo izbrati modela, ki bi bil najboljši. Želimo le razložiti kaj nekateri pojmi s katerimi se srečujemo pri nakupu pomenijo. Tako se bomo lažje pogovarjali s prodajalcem, predizbor pa lahko naredimo tudi že na spletu.

Prvi pojem, ki sploh ni najpomembnejši je »število točk«. Lahko mirne duše zapišemo, da je večanje števila točk čista marketinška poteza. Kompaktni fotoaparati v nobenem primeru ne potrebujejo 7 ali več milijonov točk. Še to je preveč. Na tako majhnem tipalu, ki je vgrajeno v tak kompaktni aparat so prej v napoto kot v korist. Torej pri nakupu naj nas nikakor ne vodi število točk, ki jih ima tipalo. Če že, je pomemneje koliko točk premore LCD zaslon na zadnji strani aparata.

Stabilizacija slike je sicer pomembna pri daljših goriščnicah, ki pa jih kompaktni aparati praviloma nimajo. O tem nekoliko kasneje. Stabilizacija slike je v kompaktnem razredu večinoma narejena programsko. Programska oprema v fotoaparatu nekoliko dvigne občutljivost ISO in nato zajame fotografijo s krajšim časom zaklopa. Pri takih fotografijah se običajno pojavi nezaželen šum. Zakaj sploh potrebujemo stabilizacijo slike. Ko držimo fotoaparat in se pripravimo, da bomo posneli nek kader se nam hočeš nočeš nekoliko trese roka. Gre za izredno majhne premike, ki na večji razdalji postanejo veliki premiki. Če so časi zaklopa predolgi, se to pozna na zamaknjeni oziroma streseni fotografiji, kar največkrat ne želimo. Pravilo je, da toliko milimetrov kot je goriščna razdalja s takim časom še lahko posnamemo korektno fotografijo. V zadnjem času so se pojavili tudi aparati, ki imajo dvojno stabilizacijo slike. Vsaj eden izmed načinov je praviloma mehanski s pomočjo žiroskopskega tipala, kar je dobrodošlo in uporabno. Izogibajmo se programski stabilizaciji slike, ki sliko le obreže.

Zoom je pojem, ki nam pove za koliko lahko nek predmet približamo. Pri kompaktnih fotoaparatih govorimo o 3x, 5x, 10x, 20x -nem zoomu. Za osvetlitev tega pojma si najprej na kratko poglejmo kaj pomeni goriščna razdalja v mm in kako je vse skupaj povezano z velikostjo v fotoaparat vgrajenega tipala. Za razliko od klasičnih fotoaparatov na filmski trak imajo digitalni fotoaparati vgrajeno tipalo s katerim zajemajo sliko. Pri klasičnih filmih je bila velikost posnetka na filmu 36 x 24 mm. V primeru, da ima digitalni fotoaparat tipalo te velikosti, govorimo o full frame formatu. Tako velikost tipala dosegajo le zrcalno refleksni digitalni fotoaparati profesionalnega razreda. Vsi ostali imajo manjša tipala. V tem priemeru govorimo o crop faktorju. Pri Canonovih polprofesionalnih aparatih so tipala velikosti 22,3 x 14,9 mm. V tem primeru gre za crop faktor 1,6, saj je 14,9 mm x 1,6 = 24 mm in podobno 22,3 mm x 1,6 = 36 mm. Pri Nikonu je crop faktor 1,5., pri Olympusu pa 2. Zakaj sploh govorimo o crop faktorju? Zakaj je pomemben? Na objektivih so običajno zapisani mm, kar pomeni goriščno razdaljo. Če recimo piše na objektivu 50 mm, pomeni, da to velja le za Leica format oziroma full frame tipalo. Pri Nikonu se teh 50 mm preračuna v 75 mm, pri Olmpusu pa v 100 mm. Kaj to pomeni? Iz tega vidimo, da je pri Olympusu že 50 mm objektiv, v bistvu tele objketiv. Pomeni, da imamo lahko pri Olympusu manjše objektive s katerimi lahko dosežemo enak rezultat kot recimo pri Canonu ali Nikonu. Seveda ni vse zlato kar se sveti. Kar pridobimo pri teleobjektivi izgubimo pri širokokotnih. V primeru, da želimo posneti motiv pri širokem kotu, kjer so objektivi 14 mm do nekje 24 mm smo v tem primeru na slabšem.

Sedaj si poglejmo še kako se izračuna zoom. Račun je čisto preprost. Goriščnice delimo med seboj in dobimo večkratnik zooma. Ker gre za razmerje dobimo enak rezultat ne glede na to ali opravimo pretvorbo s crop faktorjem ali ne. Torej, če na objektivu piše 70 mm – 210 mm ima ta objektiv 3 kratni zoom (dimenzija objektiva smo navedli kot primer, saj tak objektiv ne obstaja). Vzemimo za primer kompaktni fotoaparat z objektivom 37 mm do 260 mm (Olympus Stylus 1010). Razmerje je 7. Torej ima aparat 7 kratni zoom.

Na objektivih imamo poleg mm zapisane tudi vrednosti zaslonke. Te vrednosti nam povejo kako svetlobno močan je objektiv oziroma kolikšna je največja odprtina zaslonke skozi katero pada svetloba na tipalo. Večjo odprtino premore objektiv, kvalitetnješi in seveda dražji je. V primer, da sta zapisani dve različni vrednosti, potem je zaslonka spremenljiva. To pomeni, da objektiv pri krajših goriščnicah bolj odpre zaslonko kot pri daljših. Kvalitetni zoom objektivi imajo fiksno zaslonko preko celega področja z čim nižjo vrednsotjo. Recimo f/2.8. Objektivi z fiksno goriščno razdaljo pa imajo lahko tudi nižje vrednosti zaslonke f/1.2 ali f/1.4. Uporabljamo jih predvsem pri portretiranju, saj imajo majhno globinsko ostrino.